(Tudi če ga ujameš kot rekreativni ribič)

Le malo trenutkov v ribolovu z obale se lahko primerja z močjo modroplavutega tuna na drugi strani vrvice. V enem trenutku vodiš jig skozi globoko vodo, v naslednjem pa se rola zavrti z neverjetno hitrostjo in palica se upogne na način, ki takoj pove, da to ni običajna riba.

V zadnjih letih ribiči ob Jadranu tune spet srečujejo pogosteje. Od skalnatih obal otokov do odprtih rtov se vse večkrat zgodi, da shore jigging ribič doživi brutalen udarec, dolg pobeg in pogosto tudi izgubljeno bitko.

Toda tukaj pride presenečenje za mnoge ribiče.

Tudi če modroplavutega tuna kot rekreativni ribič ujameš na Hrvaškem, ga ne smeš obdržati.

Da bi razumeli zakaj, moramo pogledati zgodovino prekomernega ulova tun v Sredozemlju in sistem strogih mednarodnih pravil, ki danes urejajo njihov ulov.

 

Zgodovina prekomernega ulova tun v Sredozemlju

Modroplavuti tun je bil stoletja ena najdragocenejših rib v Sredozemskem morju. Tradicionalni lov na tune je obstajal že stoletja. Posebne pasti za tune, imenovane “tonnara”, so bile značilne za obale Italije, Španije in tudi del Jadrana.

Vse se je začelo hitro spreminjati konec dvajsetega stoletja.

Ko je svetovno povpraševanje po sushi in sashimi močno naraslo, predvsem na japonskem trgu, je modroplavuti tun postal ena najdražjih rib na svetu. Veliki primerki so na ribjih tržnicah dosegali izjemne cene.

Industrijski ribolov se je temu hitro prilagodil.

Velike ribolovne ladje z zapornimi mrežami so začele loviti cele jate tunov na odprtem morju. Letala, sonarji in sodobna tehnologija so omogočili, da so ribiči tune našli hitreje kot kadarkoli prej. Hkrati se je začela razvijati tudi industrija tuninih farm.

Namesto da bi tune takoj prodali, so jih ujeli žive in jih prenesli v velike morske kletke, kjer so jih več mesecev hranili in redili za izvoz.

Rezultat je bil pričakovan.

Do začetka 2000-ih so znanstveniki opozarjali, da je populacija modroplavutega tuna v Sredozemlju v resni nevarnosti. Če se ribolov ne bi omejil, bi se lahko populacija resno zmanjšala ali celo sesula.

Zato so države uvedle enega najstrožjih sistemov upravljanja ribolova na svetu.

 

Kdo določa kvote za ulov tuna

Upravljanje populacije modroplavutega tuna vodi mednarodna organizacija ICCAT, kar pomeni International Commission for the Conservation of Atlantic Tunas.

Ta organizacija združuje države iz Atlantskega oceana in Sredozemskega morja. Njena naloga je spremljati stanje populacije tunov, analizirati znanstvene podatke in določiti, koliko rib se lahko vsako leto ulovi, da populacija ostane stabilna.

Vsako leto ICCAT določi skupno dovoljeno količino ulova, ki se imenuje Total Allowable Catch.

Ta kvota se nato razdeli med države članice, kot so Španija, Italija, Francija, Hrvaška in druge.

Vsaka država dobi omejen delež ulova, ki ga lahko njeni ribiči ulovijo v tistem letu.

 

Zakaj večina kvot pripada profesionalnemu ribolovu in farmam

Velik del ribičev ne ve, da je večina kvot namenjena profesionalnemu ribolovu.

Razlogov za to je več.

Profesionalne ladje je lažje nadzorovati. Vsako plovilo ima dovoljenje, mora poročati o ulovu in deluje v določenih ribolovnih sezonah.

Drugi pomemben razlog so farme tunov. V Sredozemlju je vzreja tunov velik gospodarski posel. Države kot so Hrvaška, Španija in Malta imajo velike morske farme, kjer tune redijo za izvoz na svetovni trg, predvsem na Japonsko.

Ker je skupna kvota omejena, je za rekreativni ribolov na voljo zelo malo ulova.

Na Hrvaškem rekreativni ribiči praviloma ne smejo obdržati modroplavutega tuna, razen v posebnih big game programih z dovoljenji.

Za večino ribičev, ki lovijo z obale ali z manjšimi čolni, je pravilo zelo jasno.

Če ujameš tuna, ga moraš spustiti.

 

Kaj mora rekreativni ribič storiti, če ujame tuna

Ujeti tuna pri shore jiggingu je redko, vendar se lahko zgodi. Ko se to zgodi, je izkušnja nepozabna.

Če ugotoviš, da je riba na drugi strani modro plavuti tun, moraš ravnati po principu ujemi in spusti.

Najbolje je, da:

ribolov zaključiš čim hitreje, da ribe ne izčrpaš preveč
ribo držiš čim bolj v vodi
kavelj odstraniš hitro in previdno
ribo nežno spustiš nazaj v morje

Fotografija je lahko dovoljena, vendar mora biti vse skupaj zelo hitro in brez nepotrebnega stresa za ribo.

 

Kakšne so kazni, če tuna obdržiš

Obdržati modroplavutega tuna brez dovoljenja pomeni resno kršitev ribolovne zakonodaje.

Kazni lahko vključujejo:

visoke denarne globe
zaseg ribolovne opreme
zaseg ulova
dodatne sankcije v hujših primerih

Inšpekcije in ribiški nadzor redno spremljajo dogajanje na obali in na ribjih tržnicah, zato se kršitve hitro odkrijejo.

 

Zakaj danes ribiči spet pogosteje srečujejo tune

Ironično so ravno stroga pravila razlog, da se modroplavuti tun v Sredozemlju ponovno pojavlja v večjem številu.

Zaradi kvot, omejenih sezon in nadzora se je populacija v zadnjem desetletju precej obnovila.

Ribiči po celotnem Jadranu vse pogosteje vidijo tune, ki lovijo drobiž v bližini otokov, klifov in odprtih obal.

Za shore jigging ribiče to pomeni nekaj zelo zanimivega.

Možnost srečanja z eno najmočnejših rib v morju je spet realna.

 

Zaključek

Modroplavuti tun je eden največjih predatorjev v oceanu in hkrati ena najbolj reguliranih ribjih vrst na svetu.

Pravila na Hrvaškem so jasna.

Rekreativni ribič tuna ne sme obdržati. Če jo ujame, jo mora spustiti nazaj v morje.

Ta pravila obstajajo zato, ker je bila populacija tunov v preteklosti skoraj uničena. Danes se riba vrača v Jadran in to je dobra novica za prihodnost morja.

Za shore jigging ribiče pa to pomeni tudi nekaj posebnega.

Morda bo nekega dne med jiggingom na globokem jadranskem drop-offu tudi tvoja rola nenadoma eksplodirala.

Če se to zgodi, uživaj v borbi. Spoštuj ribo. In jo spusti nazaj.

Za več shore jigging dogodivščin spremljaj don PUFA Fishing na YouTubu.

Bistro in spoštovanje do morja.
— don PUFA Fishing